< nazaj na vse objave

Boris Pahor

 

Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je izdala knjigo Borisa Pahorja Srečko Kosovel, Pričevalec zaznamovanega stoletja. Knjiga je izšla v zbirki Kultura sožitja.

Prvi del knjige Srečko Kosovel, Pričevalec zaznamovanega stoletja prinaša prevod Pahorjevega besedila o Srečku Kosovelu, ki je bilo leta 1993 objavljeno v italijanščini in je med bralci vzbudilo veliko zanimanje, tokrat pa je prvič izšlo v slovenščini. V drugem delu knjige pa je besedilo, ki ga je leta 1970 izdala Pahorjeva tržaška revija Zaliv v knjižici z naslovom Kosovel v Trstu. Zaradi Pahorjevih prizadevanj pri razkrivanju resnice o povojnih pobojih je bila revija Zaliv v matični domovini nezaželena, zato je to besedilo ostalo tako rekoč neznano. Knjiga se začne s Pahorjevim predgovorom, konča pa s spremnima besedama Tatjane Rojc in Janeza Vrečka ter imenskim kazalom.

Pahorjeva nova monografija je v primerjavi z vsemi deli o Kosovelu doslej posebna in zato tem bolj dragocena. Pahor kot primorski Slovenec in Kosovelov rojak izhaja iz tragičnega položaja, v katerem so se znašli Slovenci po prvi svetovni vojni kot razčetverjen narod. Dogodek, ki ga ima Pahor za osrednjega iz tega časa in za začetek nesrečnega obdobja za slovenski narod, je bil požig mogočne palače Narodnega doma v Trstu leta 1920, ki ga je kot mladoleten tudi sam opazoval. Požgano poslopje še do danes ni izgubilo svoje mitične valence, ker je mogočna Fabianijeva stavba predstavljala ekonomsko, družbeno in intelektualno protiutež tržaških Slovencev v odnosu do svojih italijanskih someščanov. Zanje je bila namreč slovenska mestna komponenta zaznamovana z manjvrednostnim predznakom: tolerirani so bili slovenski težaki, perice, krušarice, mlekarice, ni bilo pa mogoče prenašati vzpona slovenske buržoazije, ki si je z Narodnim domom v mestnem središču dejansko zgradila dokaz za svoj ekonomski in kulturni vzpon.

Pahor v knjigi Srečko Kosovel, Pričevalec zaznamovanega stoletja poskuša popraviti do zdaj uveljavljeno podobo o Kosovelu kot le poduhovljeni, hrepenenjski in religiozni osebi in pri tem navaja primere njegove erotične poezije in njegovo dopisovanje s prijatelji, kjer odkrito govori o erotičnih stvareh. Pri tem zapiše, da »Kosovelova ljubezen do življenja ni pojmljiva brez ženskega erosa, po katerem hrepeni«.

Po avtorjevem mnenju Kosovel po Prešernovih sledeh potrjuje identiteto in obenem univerzalnost slovenske pesniške tradicije. Tako kot Boris Pahor v svoji literaturi. Njegova knjiga o Kosovelu slovenskemu bralcu odstira novega in drugačnega Kosovela, novo branje njegove velike poezije.

 

 

O avtorju

Knjiga Srečko Kosovel, Pričevalec zaznamovanega stoletja je izrednega nacionalnega pomena, saj je avtor pomembna moralna avtoriteta v slovenskem kulturnem prostoru in drugod po Evropi, v zadnjem času posebej v Italiji. Literarni opus Borisa Pahorja v Evropi, predvsem v Franciji in Nemčiji, pa tudi v ZDA, najuglednejša literarna kritika uvršča med klasike 20. stoletja. Njegova dela – med njimi izstopa njegova znamenita Nekropola, ta izjemna in edinstvena pripoved o taboriščni izkušnji – so prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, katalonščino, finščino, hrvaščino, italijanščino, celo v esperanto. V celotnem Pahorjevem opusu, ki sega od krajše proze do romanov, od dnevnikov do zgodovinskih, zgodovinsko-literarnih in družbenopolitičnih esejev, je bistvenega pomena biografski element, prek njega se piše epopeja slovenskega Primorca in, posredno, evropskega človeka v spopadu s preživetjem – njegovo literarno delo torej delno ponazarja veličastno in strašno življenjsko izkušnjo avtorja samega in z njim ali preko njega vseh žrtev fašizma, preganjanih, povrnjencev iz taborišč smrti, povojnih borcev za demokracijo, osebnosti, ki so verjele predvsem v Človeka in z njim v Resnico.

Pahor se je v svojem literarnem delu dejansko malokdaj oddaljil od svojega naravnega okolja, oddaljil od Trsta in njegove obale: njegovo premikanje v svetu, v prostoru, v različnih krajih sveta parafrazira občutek brezdomstva, ki se je vanj usidral v trenutku, ko mu je bila prisilno odvzeta pravica do lastne identitete. Vendar kljub tragični izkušnji ostaja optimist ter piše iz potrebe, da bi povrnil glas, dostojanstvo, življenje tistim, ki se niso vrnili.

Pisateljev epos se naslanja na nekaj osrednjih tematik, v sklopu katerih Pahor dejansko piše svojo zgodbo: to je zgodba tržaškega mestnega človeka, kjer Kras preraste v kuliso dogajanja, v katerega se vpleta individualna zgodba in v katero se zavezuje tudi dogajanje slovenske narodne skupnosti na skrajnem zahodnem koncu slovenskega ozemlja v svojem stalnem prizadevanju za potrditev pravice do lastne eksistence. Trst je torej pri Pahorju osrednji kozmos, mozaik mikrokozmosov in v bistvu osrednja metafora, ki mu dopušča iskanja in najdenja, kjer »pod mogočnim skalovjem morje počasi diha in komaj vidno premika svojo težko in staro zeleno plast«. Zdi se skoraj, kakor da bi morski mit, v katerem prepoznavamo hrepenenjski klic Lepe Vide, avtorja vodil v iskanje večne modrosti.

 

O zbirki Kultura sožitja

Od »stoletja čudežev« dalje so razdalje vsak dan manjše; transportna tehnologija je svet spremenila v globalno vas. Ljudstva, ki so jih naši predniki spoznavali samo iz pripovedovanj popotnikov, so obarvala naš vsakdanjik s svojo pisano kulturo. Drugi in drugačni so popestrili svet in mu odprli številne nove horizonte. Kar je bilo nekoč samoumevno, je pogosto postalo predmet spraševanja; kar je bilo nekoč videti nespremenljivo, je postalo predmet nenehnega spreminjanja.

V vsakdanjik številnih ljudi je to vneslo dodatne neznanke in negotovost, te pa so večkrat vzbujale pomisleke in odpor. Vprašanje strpnosti do drugega in drugačnega se je znašlo na dnevnem redu politike in publicistike. Politika in publicistika sta iskali odgovore nanj po svojih zmožnostih in potrebah, zato so bili ti odgovori površni in so v marsikaterem primeru sprožili več dodatnih vprašanj kot ponudili uporabnih odgovorov. To pa odpira prostor in potrebo, da se v širšo družbeno diskusijo bolj aktivno vključita tudi humanistika in družboslovje.

Zato je Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, vodilna slovenska raziskovalna in pedagoška ustanova za humanistiko in družboslovje, odprla svoj prostor zainteresirani javnosti in ponudila znanje svojih delavcev in sodelavcev za pretehtano obravnavanje posameznih aktualnih vprašanj sedanjega časa. Serijo dogodkov, ki so se zvrstili na fakulteti od leta 2004, smo poimenovali Kultura strpnosti.

Razvoj aktualnega dogajanja in njegova refleksija pa sta pokazala, da samo gojiti strpnost ni dovolj. Strpen do drugega in drugačnega je mogoče biti tudi z vzdrževanjem distance, vzvišenosti, ignorance. Ustvarjalno sobivanje v globalni vasi planeta ne more temeljiti na pasivni strpnosti, najsi je še tako dobronamerna. Potrebno je nekaj več, potrebno je sožitje, ki temelji na upoštevanju drugega in drugačnega. Zato smo serijo dogodkov preimenovali v Kultura sožitja, enako pa smo poimenovali tudi knjižno zbirko, v kateri izhajajo izvirna dela trajnejše vrednosti.

Prof. dr. Božidar Jezernik, urednik zbirke Kultura sožitja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani