Tistega leta je medvedka Medira postala mamica, po kratkem ljubezenskem razmerju z Medutinom je skotila sinka Meduška in hčerkico Medanjo. Ker je bila Medira zaposlena v predsedstvu države Medvedji gozd, je svoja otroka pogosto pripeljala v varstvo k babici Medi. Babica je bila zelo rada z vnučkoma, ker se je sicer družila le s sosedo, veverico Mico, in ji je bilo dolgčas po medvedih. Odrasli medvedje so namreč živeli daleč vsaksebi, tako so narekovali njihovi opravki. Pa še primerne službe zanje so bile ponavadi v tujih deželah. Domov so se vračali in družili med seboj le zaradi otrok. Ampak kjerkoli že so bili, čeprav zelo narazen, so ostajali povezani v srcih.

Babica Meda je bila vse življenje zelo živahna in prijazna oseba, ves čas vesela in nasmejana. Dotaknila se je src mnogih medvedov in tudi pri drugih živalih iz Medvedjega gozda je bila priljubljena. Tistega leta pa jo je premagala jeza. Ta knjiga pripoveduje, kako se tega spominja njena vnukinja Medanja.